Jahanje konj sem dolgo dojemala kot dejavnost, ki jo opazuješ od daleč. Nekaj mirnega, skoraj meditativnega, a hkrati rezerviranega za tiste, ki so s konji odrasli ali jih res dobro poznajo. Ko pa sem se z njim srečala bolj neposredno, sem hitro razumela, da jahanje konj ni stvar znanja ali poguma, ampak odnosa.
Prva lekcija pride še preden sploh sedeš v sedlo. Konj te opazuje. Ne ocenjuje, ampak zaznava. Kako stojiš, kako se giblješ, kakšno energijo prinašaš. Če si nemiren, bo nemiren tudi on. Če hitiš, bo zaprt. Jahanje konj te zelo hitro nauči, da ne moreš igrati vloge. Moraš biti prisoten. In to je za marsikoga težje kot sam fizični del.

Velik del izkušnje se zgodi na tleh. Čiščenje, priprava, sedlanje. Ti koraki niso formalnost, ampak uvod. Vzpostavljanje zaupanja. Učiš se opazovati, poslušati in se prilagoditi. Jahanje konj zahteva spoštovanje do ritma drugega bitja, ne samo lastnega urnika ali pričakovanj.
Ko enkrat sedeš v sedlo, se telo odzove drugače, kot pričakuješ. Ravnotežje ne pride iz moči, ampak iz sproščenosti. Čim bolj se krčiš, slabše gre. Čim bolj poskušaš nadzorovati, manj sodeluje. Jahanje konj te prisili, da spustiš. Da vodiš z jasnostjo, ne s silo. To je zelo tiha, a močna lekcija.
Zanimivo je tudi, kako se med ježo umiri glava. Ni prostora za raztresenost. Teren, gibanje, dihanje konja. Vse te stvari te držijo v trenutku. Jahanje konj je eden redkih prostorov, kjer resnično ne moreš razmišljati o vsem drugem. Če nisi tukaj in zdaj, to takoj začutiš.
Sčasoma sem ugotovila, da jahanje konj ni hobi, ki ga meriš v napredku ali dosežkih. Meriš ga v občutku. V trenutkih, ko se gib ujame, ko konj odgovori brez napora, ko se ritem uskladi. Takrat ni pomembno, kako dolgo jahaš ali kako dobro znaš. Pomembno je, da si v odnosu, ki temelji na zaupanju.
Danes jahanje konj vidim kot izkušnjo, ki te uči stvari, ki jih drugje težko treniraš. Potrpežljivost, prisotnost, spoštovanje meja. Ne samo konjevih, ampak tudi svojih. In prav zato ostane z mano dlje kot sam spomin na ježo.…








